Nazareška slepota in gluhota v Velenju in okolici

Kot nekdaj Jožefovi bratje, ki so zavrgli svojega brata, tudi Nazarečani niso sprejeli Jezusa. Jožefa so bratje odpisali celo do te mere, da so ga prodali. Toda prav prodani Jožef je postal zanje rešitelj. Jezus pa se čudi neveri svojih rojakov. Do te mere, da tam ni mogel storiti nobenega čudeža. Ko Bog prihaja po Jezusu do nas, da bi nas ozdravil in odrešil, ostaja nemočen brez našega sprejema. Čudež se lahko zgodi le tam, kjer je vera. Čeprav izpovedujemo vero, poznamo tudi čase dvomov in malovernosti. Jezus je znamenje, ki se ne vsiljuje. Sam o sebi pa je poslancem Janeza Krstnika dejal: »Blagor tistemu, ki se ne spotika nad menoj!« (Mt 11,6). Nihče ni prerok v svoji deželi. Prerok je povsod počaščen, razen v svojem domačem kraju in med svojimi sorodniki. Nazaret je morda bil res nepomemben, majhen kraj v Izraelu, vendar so njegovi prebivalci postali sinonim za vse tiste, ki jih Bog ni čudežno rešil. Nazaret je namreč postal gluh za Božjo Besedo. Še več, ves judovski narod ni sprejel odrešenika sveta, kot pred njim ni sprejemal prerokov. To zavračanje kasneje vodi do križa. Potem pa slišimo poslednje Jezusove besede, pred Vnebohodom, ko pravi učencem: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha!« (Mt 28,19). Bi lahko rekli, kovačeva kobila je spet bosa. Oziroma, če Jezusa ne sprejemajo Judje in njegova domovina, pa sporočilo ponesite tja, kjer ga bodo z veseljem sprejeli. Ljudje, s katerimi ste odraščali, vas vidijo takšne, kot ste bili, ne takšne, kot ste (morda) postali. Kristjan se namreč ne rodiš, ampak postaneš. Čudeži se dogajajo tudi danes v Jezusovem imenu, tam kjer so ljudje osvobojeni predsodkov do Jezusa in njegove Cerkve. »Natánael je Filipu je dejal: 'Iz Nazareta more biti kaj dobrega?' Filip mu je rekel: 'Pridi in poglej!'« (Jn 1,46).      

Janez Turinek, vikar