Lepota bo rešila svet

Staro krščansko izročilo je postavljalo dogodek Jezusovega spremenjenja na današnjo goro Tabor (588 m). Leta 1924, torej natanko pred sto leti, so na vrhu te gore zgradili mogočno baziliko na temeljih bizantinskih in križarskih zgradb. Že v začetku tretjega stoletja je znameniti pisatelj Origen (185-253 po Kr.) zapisal, da so kristjani na tem kraju častili dogodek Jezusovega spremenjenja na gori. Taborski dogodek pušča močno sled. Postal je simbol gledanja na svet v Božji in ne človeški luči: »Prejeli smo nebeškega duha, videli smo pravo luč.«

Kristus je prava luč sveta in kdor vanj veruje, ne hodi v temi. Med vzhodnimi ikonopisci je »Spremenjenje na gori« sprejemni izpit za vsakega, ki se je želel posvetiti tej božanski umetnosti. Prav ob tem prizoru se izkaže, ali je umetnik sposoben v svoje podobe prinesti Božjo svetlobo. Gre za Božje razodetje – Kristus se kot človek razkrije v Božji luči, v polni Očetovi slavi. V Njegovem telesu sije najsvetlejša luč poslednjega dne, vsa polnost božanstva (Kol 2,9), poveličani in vstali Gospod. Pustimo, da nam taborski dogodek prežari naš razum in spoznanje, ki ga le-ta presega. V taborskem dogodku je Petru, Jakobu in Janezu kot prvim dano vstopiti v Božjo dimenzijo.

Postni čas nas vabi, da se pustimo pripeljati po Jezusu na goro spremenjenja; da se naužijemo lepote poveličanega Gospoda in iz te lepote živimo. Dostojevski pravi: »Lepota bo rešila svet.« Ko se vračamo z gore spremenjenja, v nas oživi spomin, ki ga je zapisal apostol Peter: »Na lastne oči smo videli njegovo veličastvo …, ko smo bili z njim na sveti gori. Prav zato je za nas postala beseda prerokov še trdnejša. In vi prav delate, da nanjo pazite kakor na svetilko, ki sveti na temnem kraju, dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih.« (2 Pt 1,17-20)    

Janez Turinek, vikar