Kristus je rojen

Bog si ob pripravi na praznik rojstva BOŽJEGA SINA očitno nadene stetoskop, pripravo za poslušanje srca. Posluša najprej Marijino materinsko, to je nosečniško srce. Z nosečo Marijo smo v adventu kristjani začutili svojo krhkost in majhnost. Čeprav polna negotovosti in zmede ob angelovem oznanjenju, je Marija razumljivo bila najprej poslana k drugi noseči ženi, k Elizabeti. Noseče žene se med sabo najbolj razumejo in so druga drugi najmočnejša opora. Sorodnica Elizabeta se je prva razveselila Jezusove navzočnosti. Elizabetin sinek, ki ga je nosila pod svojim srcem, se je od veselja zganil.

Čeprav Marija ni hodila na ultrazvočne preglede, nobene morfologije ploda ni imela, niso ji pregledali nuhalne svetline, nobenega testiranja za sladkorno bolezen, nobene amniocenteze ni iskala … se je vseeno zgodila obsežna Marijina priprava na rojstvo Božjega Sina: čas njene nosečnosti je bil čas veselega pričakovanja in zaupanja v Božjo previdnost, katere sad je tudi tesar Jožef.

In Marijin advent je postal naš advent, ki se je danes prelil v božično veselje rojstva Božjega Sina. Kmalu potem, ko se mali Jezus v maternici ne obrača več, to je nekako po 28. tednu nosečnosti, smo advent začutili po 36. tednu Marijine nosečnosti, ko se odštevajo zadnji dnevi, preden nastopi porod.

V božični noči Bog prisluhne našemu srcu, posluša naše srce. Za naše srce hoče narediti čudež Božje ljubezni. Zato angelski klic, da se na sveti večer zbudimo in po jaslicah, bornih, lesenih, ki so postavljene po domovih in po cerkvah, kot pastirji na betlehemskih poljanah zganemo. Oznanilo, da se je za nas rodil Odrešenik, nas mora premakniti v gibanje. Naše srce hitreje utripa, ker si Bog izbere našo štalo za svojo porodnišnico. In ko zagledamo dete in Marijo, njegovo mater, klecnemo in se zahvaljujemo za Božjo slavo, ki se nam razodeva in nam v srca prinaša mir.

Janez Turinek, vikar