Odnosi z brati, sestrami in starši mi veliko pomenijo. Ne samo zaradi lepega otroštva in mladosti v zavetju družine. Tudi zaradi naveze, ki ostaja med nami še danes, čeprav smo že vsak na svojem, v novih družinskih ali skupnostnih odnosih. Družinske vezi ne ostajajo samo kot nostalgični spomini ampak kot vez, ki je še vedno živa.
Nekaj podobnega Jezus želi za slehernega svojega učenca: da ostane živo povezan z njim, da (p)ostane z Njim v družinski navezi; da (p)ostanejo vezi takšne, kakršne so zdrave vezi med družinskimi člani. To pomeni, da njegovo veselo oznanilo - evangelij - postane del mojega življenja, moje vodilo. Da vez z Njim postane del naših družin in naših skupnosti. Da srečanje z njim v cerkvi pri nedeljski sveti maši ni kot ostali servisi, ki jih koristim: obisk zobozdravnika, ko me boli zob; obisk frizerja, ko so lasje - če jih še kaj je - predolgi; obisk knjižnice, ko grem menjat prebrano knjigo za novo ...
Živa vez z Njim pomeni preprosto imeti evangelij in v njem razodeto Božjo voljo za moje življenje kot sestavni del mojega vsakdana, tako kot družinske odnose, ki jih vsakodnevno živim. Pomeni imeti Jezusa doma, ko smo zbrani ob mizi pri obedu; imeti ga na delu, ko je naporno in potrebujem vztrajnost; pomeni vzeti ga s seboj na počitnice, kakor vzamemo s seboj družinske člane, dokler puberteta še ne postane ovira za skupne družinske počitnice ... Skratka: vez z Njim naj bo kot ena močnejših in dragocenejših družinskih vezi. Še več, naj bo najmočnejša, najbolj dragocena.
Zanimivo, da Jezus med naštetimi vezmi ne omenja vezi z očetom. Morda zato, ker je oče in odnos z njim vir vseh ostalih odnosov in vezi. Je kot neke vrste krona ali pika na i, ki jo postavimo takrat, ko v najlepši molitvi imenujemo Boga za Očeta, ki je nad vsem tem, kar živimo. Naj bo tudi ta pika vedno na svojem mestu.
Janko Rezar, župnik
Comments