Prazen grob, v katerega so položili Jezusovo mrtvo telo na veliki petek, še ni temelj naše vere v Jezusovo vstajenje. Vemo, da so judovski verski voditelji, ki so Jezusa spravili na križ, ob novici, da je njegov grob prazen, podkupili stražarje, ki so stražili Jezusov grob, naj govorijo ljudem, da so njegovi učenci ponoči prenesli njegovo telo drugam. Seveda bi bilo to nemogoče, ker so bili apostoli preveč prestrašeni in strahopetni.
V resnici so pravi dokaz, da je Jezus vstal od mrtvih, žive priče, katerim se je po vstajenju prikazoval v vidni podobi z znamenji od žebljev, s katerimi je bil pribit na križ. Apostol Tomaž se je smel celo dotakniti teh ran, ko mu je Jezus rekel: »Tomaž, ne bodi neveren, ampak veren«. Apostolska dela poročajo o vrsti ljudi, ki se jim je Jezus prikazoval, preden se je poslovil od njih v vidni podobi. Njegovo poveličano telo ni bilo več podvrženo fizikalnim zakonom, ko se je prikazoval pri zaklenjenih vratih. Lahko si samo mislimo, kako močno je moral doživeti srečanje z od mrtvim vstalim Jezusom apostol Pavel, ta duhovni velikan prve Cerkve, ki je iz zagrizenega preganjalca prvih kristjanov postal goreč apostol. V pismu Korinčanom je zapisal: »Če pa Kristus ni vstal, je prazna naša vera in še smo v grehih. Toda Kristus je vstal in z njim bomo vstali tudi mi«.
Smrt je premagana in s Kristusom bomo vstali tudi mi po naši telesni smrti v novo, večno življenje. Končno je Jezusovo vstajenje edini zadovoljiv odgovor na vse stiske sveta in na naše hrepenenje po večnem življenju, po večni lepoti in po večni ljubezni. Zato vsako leto na veliko noč iz globine srca in duše zapojemo večno, lepo in novo vstajenjsko alelujo.
Jože Škrinjar, duhovni pomočnik