Glejte, Jagnje Božje

Po nedelji Jezusovega krsta smo vstopili v t. i. »čas med letom«, v obdobje cerkvenega leta, ko bomo v nedeljskem branju evangelijev skupaj z učenci spremljali Jezusa, njegove besede in njegovo delo. V to nas danes uvede njegov predhodnik in sorodnik Janez Krstnik.

Prerok, ki je ob Jordanu vabil k spreobrnjenju in h krstu pokore, tokrat stoji pred nami kot tisti, ki prvi pokaže na Jezusa, ga predstavi in pričuje zanj. Ko vidi Jezusa, ga poimenuje kot »Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.« Teh besed smo navajeni iz svete maše, ko v posvečenem kruhu prepoznavamo Jagnje Božje, ki odrešuje grehov. Janezovi poslušalci te izkušnje še niso imeli in najbrž niti niso vedeli, kaj misli s temi besedami. Poznali so obred darovanja jagnjet za spravno dejanje odpuščanja grehov. Najbrž pa niso znali tega povezati z Jezusovo osebo na začetku njegovega delovanja. Celo Janez sam ponižno prizna: »Jaz ga nisem poznal.« A prepozna znamenja, ki so ga v to prepričala: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. … Videl sem in pričujem, da je ta Božji sin.« Janez v poslušnosti Božjemu Duhu s spremljanjem znamenj v Jezusu prepozna Božjega Sina in njegovo poslanstvo darovati se kot edinstveno Božje Jagnje, ki bo za vselej odvzelo grehe sveta. 

Od takrat nas ločujeta že dve tisočletji. Človek pa v svojem bistvu ostaja isti: nepopoln, v iskanju sreče, potreben pomoči od zgoraj, sprave, odpuščanja, odrešenja. Zato so še kako dobrodošla znamenja upanja, ki jih je zrl in predstavil Janez. Ob dvignjeni hostiji pri sveti maši vedno znova slišimo Janezove besede: »Glejte, to je Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.« Prepoznavamo v tem znamenju Jezusa - Jagnje, ki rešuje? Je naše pričevanje tako zgovorno in prepričljivo, da lahko še komu z besedo ali z držo pokažemo na Odrešenika?

Janko Rezar