Domač primer živetega evangelija

Jezus v današnjem evangeliju spodbuja svoje učence, torej vsakega od nas, naj vzame vsak dan svoj križ in hodi za njim po poti popolne ljubezni do Boga Očeta in do človeštva. To je logika pšeničnega zrna, ki umre, da bi vzklilo in prineslo življenje. Ta vsebina me spomni na slovenskega Maksimilijana Kolbeja - duhovnika Izidorja Završnika, doma iz prelepe spodnje Savinjske doline, ki je bil krščen v moji domači župniji Sv. Jurij ob Taboru, a se je kmalu po krstu z družino preselil v sosednje Gomilsko. Ta Jezusov učenec iz prejšnjega stoletja je leta 1943 prav tako prostovoljno umrl namesto drugega, mlajšega fanta iz Hoč v mariborskih zaporih, ob streljanju talcev.

Letos marca, na 80. obletnico Završnikove daritve življenja, je celjski škof Maksimilijan vatikanski dikasterij za zadeve svetnikov zaprosil za ločeno obravnavo Završnikovega svetništva od ostalih primerov revolucionarnega in nacističnega mučeništva kot možne poti darovanega življenja in dobil pritrdilen odgovor. S tem smo kot krajevna Cerkev bližje beatifikaciji še enega svetnika, toda vsi smo povabljeni, da širimo zavest o svetosti njegove daritve življenja za bližnjega. To lahko storimo že s tem, da poleti preberemo knjigi: Kužnikove Palme mučeništva in Gržanovo Zmagovita ljubezen. Obe deli, še posebej slednje, odkrivata veličino preprostega mašnika Izidorja.

Sam ob tem domačem svetniškem liku doživljam neizmerno majhnost, ko vidim, da težko živim že samo običajna darovanja in žrtve. A vseeno zaupam, da Bog vidi v naše srce in poleg nas najbolj ve, kaj se v resnici skriva v njem. Ne glede na našo nepopolnost, naj nam bo svetniški zgled slovenskega Kolbeja priprošnja za izpolnjevanje Jezusove zapovedi ljubezni po naših najboljših močeh, četudi navzven temu ne bo videti vedno tako.

Matic Lesjak, župnijski vikar