VELIKA NOČ

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in óni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehítel in prvi prišel h grobu. Sklônil se je in videl povôje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih.

Jn 20,1-9

Vprašanje, v kolikšni meri se lahko človek, ki sam ni doživel hudih travm in stigme obsedenosti, zares vživi v velikonočno jutro Marije Magdalene. Ona je ob Jezusu v vsej polnosti izkusila, kako močno je ljubljena v Božjem Srcu. Iz tega je živela.

Tisto jutro je hitela na grob Ljubezni same. Lahko si predstavljam, da to ni bilo na tihem, po prazniku dišečem upanju, da bo srečala Vstalega, ampak v silni, kričeči bolečini človeka, ki je vse izgubil.

Trenutek zatem je postala presrečna priča Kristusovega vstajenja.

Tako bo nekoč z mojo smrtjo in s sleherno prestano izgubo. Oznanilo o skrivnosti Velike noči nosi v sebi to konkretno obljubo.

(povzeto: Magnifikat april 2025)