UNIVERZALNI SV. MARTIN

Zdi se, da so redke tiste stvari, ki bi nas povezale in poenotile med seboj, nas, ki smo kot narod že skoraj pregovorno razdeljeni, če že ne kar razklani. V družbi se skoraj ne smemo pogovarjati o politiki, o polpretekli zgodovini, o Covidu ... S takimi in podobnimi temami smo si sposobni kar sami ustvarjati apokaliptično klimo, o kakršni govori Jezus v evangeliju, ko napoveduje, kaj vse nas bo še doletelo, preden bo dopolnjena človeška zgodovina. Ne samo narava, tudi človeški faktor poskrbi za marsikatero stisko. In niti ne potrebujemo sovražnikov »od zunaj«, ker znamo biti že verni med seboj zelo »uspešni« pri tem.

Zato je toliko bolj občudovanja vredna povezovalna vloga enega najbolj priljubljenih svetnikov, sv. Martina. Kako uspeva svetniškemu škofu iz 4. stoletja povezovati mnoge? Kaj je bilo na njem tako posebnega, da ga še danes cenimo verni, manj verni, celo neverni, levi in desni, mladi in stari? Kdove.

Mogoče to, da je bil tako vsestranski, da lahko pri njem vsak najde kaj zase: ljubitelji perutnine gosko, ljubitelji dobre kapljice mlado vino (morda je teh največ?); ljudje z izostrenim občutkom za sočloveka zgled vojaka, ki reveža oskrbi s polovico svojega plašča; iskalci senzacij čudodelnika; kdor se je kdaj znašel v kakšni duševni ali duhovni stiski, priprošnjika, ki po Jezusovem vzoru osvobaja od obsedenosti; bolniki priprošnjika za zdravje, ki je že v času svojega življenja vračal zdravje in obujal v življenje; skromni ljudje zgled nekoga, ki je kljub ugledu škofovske službe ohranil skromno meniško življenje v uboštvu; tisti, ki pogrešamo enotnost med duhovniki, zgled svetega moža, ki je velikokrat pomiril spore med mašniki; z zamerami ranjeni lahko najdejo v njem zgled vdanega prenašanja žalitev in zgled odpuščanja; iskalci vere zgovoren primer, da je vera dar, ki ga je Martin po svojem spreobrnjenju in krstu prinesel tudi svoji mami ter jo krstil; tisti, ki jim je mar za pristno vero, nekoga, ki se je boril proti praznoverju, malikovanju, mlačnosti in krivoverstvu ... In še marsikaj bi se našlo, kar je naredilo Martina tako vsesplošno sprejemljivega in priljubljenega, da niti po več kot poldrugem tisočletju njegov spomin ni ugasnil in ga je svetniško življenje po evangeliju naredilo nesmrtnega.

Ob vsem tem bi si človek želel le eno: da bi sv. Martin s svojo mogočno priprošnjo pri Bogu še naprej in vedno znova izprosil mnogih Božjih darov tudi naši župniji, župljanom, duhovnikom, škofom ter vsemu našemu bolj ali manj vernemu narodu. Naj nas še naprej povezuje - pa čeprav na različnih stopnjah - in nas vodi k Bogu. Sv. Martin - prosi za nas!

Janko Rezar, župnik