Pridi, Gospod Jezus

Konec sveta je za naše življenje oddaljena podoba. Ker opis ne izgleda ravno nekaj veselega, te podobe odrivamo proč od sebe. Apokalipsa zbuja tesnobna občutja ali celo grozo. Sploh za tiste, ki so npr. doživeli strahovite poplave v Sloveniji ali drugod po svetu. Apokaliptične podobe so tudi del evangelija. V njih pride do izraza človekova izkušnja, da živimo na zelo krhkih temeljih kot človeštvo; da se zemlja, po kateri brezskrbno hodimo, lahko nenadoma zamaje; da nas morski valovi na čolnu našega življenja lahko v trenutku zagrnejo. V takšnih primerih govorimo o zatemnitvi sonca in lune, o padanju zvezd z neba. Nesreče katastrofalnih razsežnosti nam niso tuje. Lahko smo le hvaležni, da npr. v katastrofalnih poplavah v Savinjski dolini in na Koroškem lansko leto ni bilo niti ene žrtve, kot se je to zgodilo sedaj v Valenciji v Španiji. Ali ko se je vdrla streha v Mariboru na telovadnici škofijske gimnazije, ni bilo v tistem času nikogar v njej. Ko se je vdrla streha železniške postaje v Novem Sadu, je pod sabo pokopala 14 ljudi. Dokler nismo osebno navzoči v eni izmed katastrof, nam apokaliptične napovedi o koncu sveta še vedno ne pridejo do živega. Ampak ob evangeliju, ki napoveduje konec sveta in drugi Kristusov prihod, nas vseeno mora strezniti. Ko je Jezus prvič prišel na svet, se je na križu pokazal v nemoči in bedi. Križani nam govori o Božji ljubezni, ki nas išče v naši revščini. In na križu še ni bilo čisto razvidno, da je ljubezen zmagovita, saj nas presune Božja zapuščenost. Jezus je bil na križu izpostavljen posmehu in sramoti. Evangelij pa nam spregovori o prihodu Sina človekovega v moči in slavi; s tem je izražena obljuba o ponovnem Jezusovem prihodu, ob katerem bo končno zablestela Božja ljubezen pred očmi vsega sveta. Oznanjamo tvojo smrt, Gospod, dokler ne prideš v slavi. Amen. Maranatha.     

Janez Turinek, vikar