Molitve za rajne

Zadnje poglavje Janezovega Razodetja opisuje videnje novega neba in nove zemlje ter zaključi z videnjem novega Jeruzalema, kjer bodo prebivali sveti, ki so se očistili vsakršnega greha: »Vanj ne bo nikdar stopilo nič nečistega, tudi ne, kdor počenja gnusobo in laž, ampak bodo vstopili samo tisti, ki so vpisani v Jagnjetovi knjigi življenja« (Raz 21,27).

Kaj pa če nekdo ne bo v stanju popolne čistosti in ne bo v polnosti zavračal Božje Ljubezni? Ali obstaja vmesno stanje med nebesi in peklom? O tem je leta 2007 pisal papež Benedikt XVI. v okrožnici o krščanskem upanju Spe salvi – Rešeni v upanju. »Zgodnjejudovska predstava o vmesnem stanju vključuje pojmovanje, da se duše ne mudijo kar v neki prehodni hrambi, marveč že izkušajo kazen, kakor to kaže prilika o bogatem potratnežu, ali pa tudi že prejmejo začasne oblike blaženosti. In končno ne manjka misel, da morejo v tem stanju obstajati tudi očiščevanja in ozdravljenja, ki napravijo dušo zrelo za občestvo z Bogom. Zgodnja Cerkev je sprejela takšne predstave, iz katerih se je nato v zahodni Cerkvi polagoma izoblikoval nauk o vicah« (točka 45).

Papež v naslednji točki navaja apostola Pavla iz Prvega pisma Korinčanom, ki govori o tem, kako Božja sodba zadane človeka glede na njegovo stanje: »Če kdo na tem temelju [Jezusu Kristusu] gradi naprej z zlatom, srebrom, dragocenimi kamni, z lesom, senom ali slamo: delo slehernega bo postalo očito; tisti dan bo to odkril, ker bo razodeto v ognju. Ogenj bo preizkusil, koliko je vredno delo vsakega. Če obstane, kar je kdo gradil, prejme plačilo. Če pa zgori, mora prenašati izgubo. On sam pa bo rešen, vendar kakor skoz ogenj« (3,12-15).

V Drugi knjigi Makabejcev (prim. 12,38-45) beremo, da je mogoče umrlim v njihovem vmesnem stanju priti na pomoč z molitvijo. »Dušam umrlih pa je mogoče podariti ›oddih in osvežilo‹ z evharistijo, molitvijo in miloščino. Skoz vsa stoletja je bilo osnovno prepričanje krščanstva in tudi danes ostaja tolažilno izkustvo, da more ljubezen segati v onstranstvo, da je mogoče medsebojno dajanje in sprejemanje, v katerem smo drug drugemu naklonjeni onkraj smrti,« (točka 48) zapiše papež Benedikt v okrožnici in jo zaključi: »Sveta Marija, mati Božja, naša mati, uči nas s teboj verovati, upati in ljubiti. Pokaži nam pot v njegovo [Jezusovo] kraljestvo. Morska zvezda, sveti nam in vodi nas na naši poti!« (točka 50) 

Roman Travar