Duhovnik Matic Lesjak je preteklo nedeljo odložil duhovniško suknjo. Zahvaljujem se mu za njegovo iskreno duhovniško držo. Matic ni umrl, le odločil se je, da bo na drugačen način služil Božjemu ljudstvu, da bo v laiškem stanu razvijal svoje krstno duhovništvo. Pravi kristjani mu želimo le eno: če nas kdaj potrebuje, smo tu, in nas lahko kadar koli pokliče. V vsakem oziru mu stojimo ob strani. Nekaj dni po Matičevi odločitvi je Velenje zajel tornado, skupaj z nami je tudi Nebo zajokalo. Seveda nam ni vseeno. Toda, ta rod je hudoben rod (Lk 11,29), vir hudobije tega časa je nehvaležnost. Stvari in osebe se nam zdijo samoumevne. In, ko nekaj postane samoumevno, smo zelo hitro na tem, da to izgubimo. Če se otroci ne naučijo hvaležnosti za to, da imajo starše, topel dom, hrano, oblačila … potem odrastejo v napihnjene ljudi, ki ne potrebuje Boga, ki kričijo po ulicah, kaj vse jim pripada … ko vendar vemo, da človeku pripada le dva kubična metra zemlje, pa še to čisto na koncu. Zato, hvala vam, dobri ljudje na Ponikvi, v Šentilju, v Šentjanžu in v Velenju, da znate biti hvaležni za nas duhovnike, ko vam nismo nekaj samoumevnega, ker nas ne obravnavate zgolj kot serviserje za tisti trenutek, ko nas slučajno potrebuje kdo za kakšen zakrament ali blagoslov. Hvala, ker molite za nas, ker znate biti z nami sočutni, da vam je mar za nas. Hvala vsem in vsakemu posebej, ki ste v tem letu, od 1. avgusta do danes, Maticu in vsem nam ostalim velenjskim duhovnikom izkazali gostoljubje in nam nudite človeško bližino. Bog vam naj poplača za vašo dobroto in dobra dela.
Karmelska Mati Božja naj varuje naše duše pred hudobnim, nehvaležnim rodom, da bi mu nikoli ne bili podobni. Ona je tisti oblaček, ki bo napravil konec duhovni lakoti in shiranosti, ki povzroča pozabo Boga. Amen.
Janez Turinek, vikar