Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«
In Marija je rekla:
»Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,
kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.
Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,
kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto.
Njegovo usmiljenje je iz roda v rod nad njimi, ki se ga bojijo.
Moč je pokazal s svojo roko,
razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.
Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne.
Zavzel se je za svojega služabnika Izraela
in se spomnil usmiljenja, kakor je govoril našim očetom:
Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«
Marija je ostala z njo približno tri mesece, potem pa se je vrnila na svoj dom.
Velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto!
Marija je seveda lahko brez strahu in sramu izrekla te besede, saj težko pričakuješ od Boga še kaj več oziroma še kaj večjega kot to, da te izvoli za Nevesto in Mater in te z dušo in telesom vzmae k sebi v nebo.
Kljub temu pa lahko in sme sleherni izmed nas - kljub temu, da se še zdaleč ne moremo primerjati z Marijino vero, upanjem in ljubeznijo, z njeno svetostjo, če hočete - hvaliti Boga z istimi besedami. Kajti, kar pomislite, kaj vse je že za vas storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto.
(povzeto: Magnifikat, avgust 2023)
