KRALJEVO ZNAMENJE, KRIŽ STOJI

Svojci so prosili za duhovnika. Prišla je njegova ura. »Ni slab človek«, so rekli, »nekoč je bil veren, življenje pa ga je zvrtinčilo. Že desetletja se ni več pokrižal, ni prestopil cerkvenega praga«.

»Vedel sem, da vas bodo moji poklicali, a vam naprej povem, da ne boste nič opravili. Življenje me je izklesalo. Ne verujem ne v Boga in ne v hudiča, ne verjamem ne belim, ne rdečim, ne črnim in sploh nobenim, kolikor jih je in kolikor jih še bo. Vsi so govorili, da je vse, kar delajo, pošteno in dobro, potegnili so me za sabo, šel sem za njimi in delal, kar so mi naročili. A se je izkazalo, da niso bili pošteni in da niso delali prav. Nič nimam proti vam in proti nikomur, a ne mi govorit o veri, o Bogu, o resnici in poštenosti, ker je to en lari fari …«

Ko je starec končal, mu je duhovnik odgovoril: »Vaša doživetja so res grenka, a povedali ste mi zgodbo poraženca. Ljudje vendar izgubljamo bitke, eno za drugo, vi pa ste se pustili poraziti pri zadnji, najodločilnejši. Zaklicali ste: »Predam se! Umikam se!« Sam vsak dan doživljam razočaranja nad državnimi in cerkvenimi ljudmi – a se ne predam, se ne umikam. Držim se Vodnika, Kralja, ki se pa nikoli ni in ne bo umaknil ali predal. Doživel je sto in eno razočaranje, a ga to ni vrglo ob tla. Ni odnehal, vedno znova je začenjal. Izkusil je, kaj je laž, zlo in krivica, a je vse premagal z dobroto, resnico in pravico. Umorili so ga, a je vstal od mrtvih in živi. Tisti, ki se bojujemo pod njegovo zastavo, vemo, da je ta zastava včasih okrvavljena, natrgana in tudi umazana, nikoli pa povešena. Dvignjena je in bo do Njegove zadnje bitke, tiste, ki mu bo prinesla končno zmago in kraljevanje.«

Janez Turinek, vikar