Jezusovo spremenjenje na gori Tabor

Tujci, ki obiščejo našo domovino, hitro ugotovijo, da je Slovenija med državami z največ cerkva na svetu. Iz neštevilnih hribov nas pozdravljajo bele cerkve, ki so jih z veliko veliko vere postavljali naši predniki. Božji hrami, še posebej tisti na višinah, so znamenje zaveze, ki jo Bog sklepa z narodovim občestvom, od tistih dveh prvih krščanskih knezov Gorazda in Hotimirja do vseh letošnjih novokrščencev v župnijah Ponikva, Šentilj, Šentjanž in Velenje. Cerkve, postavljene na vzpetinah, so kot gora Tabor. To so tisti Božji šotori, o katerih je sanjal apostol Peter, potem ko je Jezusa začel prepričevati, naj se postavijo na gori Tabor trije šotori, Jezusu enega, Mojzesu enega in Eliju enega.

Apostola Petra je spremenjenje namreč izjemno zaznamovalo. Pogled na Učenika ga je tako očaral, da bi bil na Jezusovo besedo šel in res postavil kakšen šotor. Toda Jezus je Petrove besede preprosto preslišal. Bog namreč v prvi vrsti ni prišel na svet zato, da bi mu človek postavljal hiše, v katerih naj bi On prebival, marveč je prišel na svet zato, da bi prebival v človekovem srcu. Naš Bog je »ljubosumen in zahteven Bog«. Ne moremo svojega odnosa z Bogom graditi zgolj na tem, da mu vsak dan damo nekaj časa v molitvi, vsako nedeljo pa žrtvujemo eno uro za sveto mašo. Jezus hoče, da mu služimo vsak dan, vsako uro, vsako minuto. Hoče, da gremo za njim po poti križa.

In ko občudujemo cerkve po slovenskih hribih, ne smemo prezreti dejstva, da so poleg teh cerkva naši predniki svoje domove zelo radi opremljali z vidnimi edikulami na zunanji strani svojih hiš, znotraj svojih skromnih domov pa so imeli »Bohkov kotek«, vse v službi molitve in zavesti, da smo na tem svetu le gostje. Jezus danes od nas pričakuje, da postavljamo šotore v dolinah – sredi vsakdanjih življenjskih opravil, obveznosti, skrbi in dolžnosti, težav in radosti. 

Janez Turinek