Jezusovo darovanje - svečnica

Ko so se dopolnili dnevi očiščevanja po Mojzesovi postavi, so prinesli Jezusa njegovi starši v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: »Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu«, in da bi dali v daritev »dve grlici ali dva golobčka«, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.

In glej, bil je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. Prišel je po navdihnjenju v tempelj. Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po predpisu postave, ga je tudi on vzel v naročje, zahvalil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru; kajti moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

Njegov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.« In bila je neka prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu, že zelo v letih. Potem ko je preživela z možem sedem let od svojega devištva, je bila vdova do štiriinosemdesetih let; ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan. In prav tisto uro je prišla tja in hvalila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odrešenja v Jeruzalemu.

Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Dete pa je raslo in se krepilo, vedno bolj polno modrosti, in Božja milost je bila z njim.

Lk 2,22-40

Kako dolgo si nosil v sebi obljubo, da boš s temi ugašajočimi očmi videl Luč, starec Simeon? Na kakšen način ti je bila razodeta? Je zanjo kdo vedel, preden se je dovršila? Je še kdo s teboj zaupal, da se bo to tvoje hrepenenje izpolnilo? Si vedel, da hodiš po navdihnjenju, ko si se takrat napotil v tempelj? Radovedno bom poslušala tvoje spomine, ko bova v večnosti našla priložnost za njihovo obujanje.

Za zdaj pa mi puščaš besede, ki jih je Sveti Duh položil na tvoje ustnice. Ene v barvah praznične hvalnice, druge v slutnji Marijinega mučeništva ljubezni.

Prosi zame, prerok upanja in zvestega čakanja; rada bi živela tako, da bom v smrtni uri lahko brezskrbno molila svoj "Zdaj odpuščaš".

(povzeto: Magnificat, februar 2025)