Težko si predstavljam, kaj pomeni biti gluh. Že občutek ob prehladu, ko ušesa nekaj časa ostanejo zadelana, je precej nadležen. Pa vendarle se vsaj nekaj sliši. Kaj šele, če nekdo nič ne sliši. Je kot bi bil odrezan od sveta. In če za povrhu še govoriti ne more, je popolnoma izoliran. Tudi če v takih primerih obstajajo razni pripomočki za komunikacijo, človek vseeno ostaja zelo omejen in zaprt v svoj svet. Zato je vrnitev sluha in govora gluhonememu popolnoma spremenila življenje. Spremeniti bi ga morala tudi pričam, ki so o Jezusu ugotavljale: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« (Mr 37,7b) Njim bi se morale odpreti oči in bi v čudežu morali prepoznati znamenje Božje bližine, saj se je zgodilo, kakor je napovedal prerok Izaija: »Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa.« (Iz 35,5)
Ko beremo z razdalje, nam je jasno, da je sporočilo čudeža globlje, kakor zgolj še eno izredno dejanje. Jezus odpira človeka za komunikacijo z Bogom. Za pogovor. Za zahvaljevanje. Za molitev. In to ne velja samo za ozdravljenega gluhonemega. Velja za slehernega človeka, ki se sreča z Njim, ki vstopi z Njim v osebni odnos. V obredu krščevanja otrok je po izročitvi prižgane krstne sveče možen še del obreda, ki se lahko opravi po izbiri krstitelja, a ga v praksi običajno opuščamo. Reče se mu »efeta«. V tem delu obreda se krstitelj lahko s palcem dotakne ušes in ust otroka z besedami: »Gospod Jezus, ki je dal gluhim slišati in nemim govoriti, naj ti podeli, da bi kmalu mogel/-la dojeti njegovo besedo in izpovedati vero v hvalo in slavo Boga Očeta. Amen.« To znamenje pokaže, kaj krst pomeni: odpira človeka za odnos oz. komunikacijo z Bogom, da bi zmogel prisluhniti Njegovi besedi in izpovedati vero vanj. A tudi če ta »efeta« ob našem krstu ni bil izrečen, smo bili povabljeni v pristen živ odnos z Bogom. Ne moremo biti več gluhi in nemi za veselo oznanilo. Tudi nam veljajo besede: »Blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.« (prim Lk 11,28)
Janko Rezar, župnik
Commentaires