8. nedelja med letom

Tisti čas je Jezus povedal učencem tole priliko: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata.

Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.«

Lk 6,39-45

Zaklad, to je preobilje. Zaklad srca je stanje notranjosti, ki prekipeva, ki me vso preplavlja, polnost, ki ne more ostati neopažena, saj prej ali slej pride na površje.

"Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega hudo." Zaklad srca ni nujno dober. Jezus jasno izreče, da je lahko zaklad tudi hudoben in vir hudega. Kliče me k pogumni presoji o tem, s čim polnim svoje srce, zakladnica česa je, kaj v njem hranim in negujem. Kaj o tem razodevata moje ravnanje in moje govorjenje?

Hudoben zaklad ne nastane čez noč, prav tako pa ne izgine brez naše odločitve in Božje milosti. Bližajoči se postni čas bo priložnost za čiščenje zakladnice mojega srca.

(povzeto: Magnificat, marec 2025)