Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti po besedi, ki sem vam jo povedal. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete ničesar storiti. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.«
V svoji sobici gojim rastlinico, nenavadno lončnico razkuštranega videza. Ne daje drugega sadu kot moj smeh ob vsakem novem poganjku. Ta cvetica je moje rožno ogledalo: v svojem veselju nad njo lahko uzrem Očetovo veselje nad mladiko.
Čeprav skrbim za vse enako, so nekateri poganjki moje lončnice še zeleni odpadli od "trte" in se ločeni od "trte" posušili. Mene pogled na vsakega razžalosti. Oni pa ne čutijo več...
Oče, kadar v svojem vinogradu očiščuješ tiste mladike, v katerih vidiš potencial za večjo rodovitnost, jih zelo boli...Pomagaj mi takrat ljubeče misliti na "ljudstvo, ki bo šele rojeno", naj moje solze kličejo blagoslov na tisoč prihodnjih rodov.
Drago trpljenje, hvaležna sem zate.
(povzeto: Magnifikat, april 2024)
