Tisti čas je bilo med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsájde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovóril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počástil Oče. Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govóril.« Jezus je odgovóril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl.
Jn 12, 20 - 30
Tiha nedelja je brez konkurence najbolj žalostna nedelja v letu. Tiste, ki smo na praznik prišli počastit Boga, v cerkvi pričakajo zakriti križi. V mojem kraju ključarji to opravijo tako vestno, da v prostoru nastane vtis grotesknosti, in srce se stisne v vzdih: "Rada bi videla Jezusa!"
On, povzdignjen z zemlje, pa me uči: "Po meni spoznavaj Očeta."
Včasih me je strah grmenja, nikoli pa tistega, kar je zapisano v moji notranjosti, v srce. In tja je Oče položil svoje globoko upanje zame: da ga bom želela spoznati in da ga bom vzljubila. Tam bo vekomaj odmevala očetovska dobrodošlica, ki jo je izrekel v trenutku mojega stvarjenja. Zato danes in vedno: "Abba..."
Comentarios