Tisti čas je Jezus rekel: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce. Najemnik pa, ki ni pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi te moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.«
Jn 10,11-18
Kdo od mojih ljubljenih me zares pozna? Koga iz svojega kroga zaupnih osebnih odnosov jaz zares poznam? Upam si trditi, da nihče in nikogar. V človeku ostajajo skrivnostna prostorja, kamor niti sam nima dostopa.
Cela mavrica čutenj se razpne med nama, ko moj Pastir zatrjuje, da me pozna in da tudi jaz poznam njega. V tej popolni intimnosti človeško dostojanstvo zasije v vsej veličini. In temne sledi greha v tem siju ne morem ne skriti ne izmiti.
"Svoje življenje dam zate. To naročilo sem prejel od svojega Očeta."
Gospod, moja mladost je minila v čaščenju brezčutnega boga, zapisovalca prestopkov, dokler mi nisi dal izkusiti, kako me ljubiš. Naj prinašam to ljubezen vsem in jih vodim k tebi.
(povzeto: Magnifikat april 2024)
