Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temò kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.«
Jn 3, 14-21
Ko gledam mašnika v rožnati barvi nedelje laetare, 137- psalm zvene še otožneje. Kdo bi lahko prepeval veselo pesem, ujet v temni noči duše!
Sv. Janez od Križa je tovrstno temno noč prelil v biser svetovne poezije. Kakšno držo pa zavzamem jaz, ko se mi svet stemni?
Noč je Nikodema privabila k Jezusu. Omogočila je srečanje, celo zavetje je postala.
Nočem se ne morem izogniti. Podarjene so mi, da bi me učile ljubiti luč. Z vsako uro je namreč bližji tisti moj trenutek, ko bom morala dokončno izbrati, ali bolj ljubim temo ali Luč. Luč bo takrat razkrila moja dela. A dokler lahko tista med njimi, ki so hudobna, razkrijem spovedniku, se luči ne bojim. Nad tem danes pojem laetare!
(povzeto: Magnifikat, marec 2024)
Comments