Tisti čas je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«
Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne spoznam moža?« Angel ji je odgovóril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojěno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.«
Marija pa je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.
Lk 1, 26-38
Ko je Marija izrekla: "Zgodi se mi po tvoje besedi!", si lahko predstavljamo, da ji ni bilo lahko. Ni imela vzornice, po kateri bi se zgledovala, saj se še kaj takega ni zgodilo! Ni mogla prositi mame ali tete, naj ji pokaže, kako naj hodi po tej poti.
Marija ve, kako je, če se človeku življenje obrne na glavo. Ve, kako je hoditi po samotni poti in povsod naleteti na nerazumevanje. A tudi na sveti večer, ko se je znašla pred možnostjo, da bo rodila v hlevu, je še naprej zaupala v Božjo skrb. Vzeta v nebo nam naklanja sočutje, podporo in priprošnjo, zlasti kadar smo izgubljeni in osamljeni. Nikoli se nas ne naveliča učiti in skrbeti za nas.
