Pristopilo je nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja. Vprašali so ga: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu.Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato jo je vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Za vsemi je umrla tudi žena. Čigava bo torej žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja. Da pa so mrtvi obujeni, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.«
Ljudje si vsak po svoje slikamo in predstavljamo nebesa. Poleg tega, da se nam v naši oholosti zdi samoumevno, da bomo nebesa dosegli, se nam zdi še samoumevnejše, da bomo tam brez dvoma skupaj s stistimi, zaradi katerih se nam že na tem svetu kdaj pa kdaj zazdi, da smo v nebesih! In sem prepričan, da bo temu - prav zaradi slednjega - tako! Seveda, če bomo dosegli nebesa!
A tam se ne bomo ljubili kot "žlahta", temveč bomo deležni "žlahtne" ljubezni!
(povzeto: Magnifikat: november 2022)
Danes je tudi zahvalna nedelja.
Phil Bosmans razmišlja o hvaležnosti takole:
Obstaja spomin, ki je povezan z našo glavo. Nekdo si lažje zapomni, drugi hitreje pozablja.
In obstaja spomin, ki ima globlje korenine. Korenine tega spomina segajo v srce. Spomin srca se imenuje hvaležnost.
Zahvali se, mali človek, za tok ljubezni, ki v vsej tišini veje skozi svet.
Zahvalimo se v spoznanju, da nam je bilo vse podarjeno.
Si sam podaril luč svojim očem? Si sam izoblikoval prste na svojih rokah? Nekako je v nas vgrajena skrivnost Ljubezni. Nekje te ima Nekdo neskončno rad.
Današnja zahvalna nedelja je namenjena, da se ustavimo in pogledamo okoli sebe in v naše vsakdanje življenje s čim vse smo obdarjeni. Včasih se zdi, da so določene stvari samo posebi umevne in da tako mora biti, pa vendar temu le ni tako…vse kar smo in kar imamo je dar, ki ga prejmemo po ljudeh, po naravi, po dogodkih… vse to je dar neizmerni dar Dobrote.
Prav je, da se Bogu zahvaljujemo za poljske pridelke v zavesti, da ti niso le sad našega truda in dela, temveč tudi Božjega blagoslova. Prav tako se v našem času Bogu zahvaljujemo za sadove znanosti, tehnike; če ne bi imeli računalnikov in drugih tehničnih pridobitev, bi veliko stvari delali drugače.
V župnijah se zahvalimo za letošnje novokrščence, za prvoobhajence, za številne birmance, za tiste, ki so sklenili cerkveno poroko. Kakor so sedaj na jesen dozoreli poljski pridelki, tako so nekateri naši bratje in sestre dozoreli za večnost.
Krog življenja nam daje vpogled v krog obdarjenosti. Hvaležnost pa poganja krog obdarjenosti, da se rojeva nova dobrota.
Živeta hvaležnost človeka spremeni.
Papež Frančišek nas sprašuje: »Kolikokrat v družini rečemo drug drugemu hvala?
To je ena od ključnih besed skupnega življenja.
»Prosim!« - »Oprosti!« - »Hvala!« - kadar uporabljamo te tri besede, kot družina, župnijska skupnost napredujemo.