Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim. Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Biti pred Gospodom, se z njim pogovarjati in odditi od Njega spremenjen.
Farizej se danes v svoji molitvi posveča svojim pravičnim dejanjem, zato je zamudil priložnost, da bi srečal Boga ter prejel njegovo usmiljenje in milost. V tem smislu je farizej iz templja odšel tak, kakršen je prišel.
Cestninar se je razgalil pred Bogom. Poznal je svoje napake in nevrednost ter ni imel seznama pravičnih dejanj, ki bi jih pokazal Bogu. Odprl je srce in prosil usmiljenaj. V tistem ranljivem in ponižnem trenutku sta se Bog in človek resnično srečala, zato je cestninar domov odšel prenovljen.
Če hočemo med molitvijo srečati Boga, se mu moramo iskreno in ponižno približati. Odpreti mu moramo srce in ga prositi, naj vstopi vanj.
Naj postane naša molitev srečanje z Njim, ki nam spreminaj naša srca...
