Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«
Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim.
Mr 1,14-20
Pavlovo svarilo, da podoba tega sveta mineva, me spomni na grozo poletnih poplav, ko je pred očmi sveta izginjala idilična pokrajina moje dežele. Božje kraljestvo se nam je v tistih dneh približevalo v dejavni ljubezni celih narodov. Ribiči ljudi so nas reševali s streh, z dreves, iz plavajočih avtomobilov, izpod plazov in iz naših notranjih brezen brezupa. Kaj vse bi bilo drugače, če tisti, ki so nam pomagali, ne bi šli na pot takoj?
Po krstu je moje ime tudi na Jezusovem seznamu prostovoljcev za reševanje sester in bratov iz smrti. Stari "Jona" v meni seveda protestira in "Zebedejev sin" žaluje za očetovim čolnom in prijatelji. Pa je vredno zaradi tega odlašati z odgovorom na Jezusov klic?
(povzeto: Magnifikat, januar 2024)
