27.nedelja med letom

Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedél ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skôčil pokonci in pohítel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim.

(Mr 10, 46-52)

Pred tednom dni sta bila moje ogledalo Zebedejeva sinova, danes je to Timajev sin. Izrazito nasprotje Jakoba in Janeza. Brata se zarotniško povežeta, on je zavržena podoba najtežje osamljenosti. Onadva svoje hotenje skrijeta še pred prijatelji, Bartimaj ponižno prošnjo vpije na vse grlo. In Jezus - obstoji.

Jezus, ti vidiš: nekateri vidiki mojega življenja so beraštvo; tam sedim in se slepim, da ni poti...Prosim, obstoj.

Tudi če samo tiho zahrepenim po tvoji milosti - ti vedno opaziš in se ustaviš. Ti začneš pogovor, skrbno in pozorno: "Kaj hočeš, da ti storim?"

Kaj v resnici hočem, pripravljaš zame! Oznanilo, od katerega se - s plaščem ali brez - skoči pokonci in odhiti na Pot!

(povzeto: Magnificat: oktober 2024