Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo
zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹« Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija.
Kaj pa vi pravite, kdo sem? Simon Peter je rekel: " Ti si Kristus, Sin živega Boga."
In Jezus mu je rekel: "Bravo, Peter. Točno tako. "In mu je dal ključe nebes in mu obljubil, da bo za njim prevzel firmo. Čez nekaj minut, čez par kilometrov, morda še isti dan ali pa nekaj dni kasneje mu je sicer rekel: "Joj, Peter, nimaš pojma!" No, ni bil tako blag. Rekel mu je celo Satan, in rekel naj...gre nekam.
In ne, nikar ne mislite, da se norčujem. Tako pač opišem, kar se vsaj meni, verjetno pa še komu med vami, nenehno dogaja: ko že misliš, da ti je vse jasno, da brez kančka dvoma sprejemaš in veruješ vse, kar Jezus govori in prinaša, se ti že naslednji hip vse postavi na glavo in se znajdeš na dnu!
In ne: zaman čakate na kakšno posebno besedo tolažbe ali na kakšno zvito in bistro poanto. Rečem lahko le: Tako pač je!
(povzeto: Magnifikat, avgust 2023)
Comments