2. postna nedelja

Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro môlit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spreménil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem odhôdu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in druga dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in oba moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govorí. Medtem ko je to govóril, pa se je narédil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!« In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.

Lk 9, 28-36

"Njega poslušajte!" Čutiš, kako nežni dar je to Očetovo naročilo?

Hočem ga vzeti zares in postati pozorna na to, kdaj in kako je Jezusov glas namenjen meni.

Z ušesi ga še nisem slišala, v srcu pa ga marsikdaj prepoznam, posebej kadar se v molitvi podam na "goro" globokega, osebnega odnosa. Zato sem tako rada v samoti, v tihoti srca...

Kadarkoli, ne glede na okoliščine, mi je polnost Besede dostopna na straneh Svetega pisma in njen jasni odmev v nauku Cerkve in v pričevanju svetnikov ter milosti, ki jo Sveti Duh daje po daru duhovnega spremljanja.

A vse to je šele slišati. Poslušati Jezusa, to pomeni njegov nauk uresničevati in po njem živeti - postaviti Jezusa za temelj svojih dejanj.

(povzeto: Magnificat, marec 2025)