2. postna nedelja

Tisti čas je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spreménil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglásil se je Peter in rekel Jezusu: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Narédil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naróčil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih.

Mr 9,2-10

Stojim ob smrtni postelji dragega prijatelja. Ritem njegovega dihanja naznanja, da zadnja ura ni več daleč. Ob njem poklekne žena, razbolela in spokojna. Pogovarja se z Bogom: "Jezus, ne odlašaj predolgo..." In prigovarja možu: "Ne muči se; ko pride Jezus, mirno odidi z njim..."

V moči njune vere se Kalvarija spreminja v goro Tabor. Vpijam bleščečo belino nebes in moje misli postavljajo šotore, da bi se vanje skrili pred bolečino ločitve.

Današnji evangelij vodi učence od zrenja neopisljivega do pogovora o tem, kaj pomeni vstati od mrtvih. Jaz pa si želim, da bi me povabili k besedi - da bi lahko vsemu svetu ponovila šepet njene dozorele ljubezni: "Ko pride Jezus, pojdi z njim."

(povzeto: Magnifikat, februar 2024)