Tisti čas je Janez Krstnik spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glejte, Jagnje Božje!« Učenca sta slišala, kaj je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« (kar pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar pomeni Peter).
Jn 1, 35-42)
V uri mojega krsta je moje telo postalo tempelj Svetega Duha. Živela in spala sem v tej Gospodovi hiši. V hladu noči sem tam zaslišala svoje ime, veliko preden sem prvič zaslišala svoje ime, veliko preden sem prvič zaslutila, kako zelo me ljubi tisti, ki me je poklical.
Tega glasu ne pozabiš! Sam po sebi stori, da hočeš na pot. Kje stanuješ, ti, ki do dna poznaš moje ime? Retorično vprašanje, srce namreč to od vedno ve: z menoj se želiš družiti v svetišču mojega telesa.
V domišljiji hitim pospravljati notranjost tvoje hiše (koliko mojih smeti!) in jo krasit s pisanim: "Dobrodošel doma!" Da ti bo veselje, ko prideš. Potem zaboli...Ti si vendar zmeraj tam - kolikokrat si žejen in sam? Jaz sem tista, ki moram priti in ostati s teboj.
(povzeto: Magnifikat: 2024 januar)
Comments