In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice. In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega.
Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično si Božji Sin.«
Današnji poudarek v Božji besedi je pomembno sporočilo v sedanji trenutek velikih stisk, v katerih so se znašli mnogi bratje in sestre ob nenadnih nepojmljivih naravnih nesrečah.
Jezus najprej »primora« učence, da odplujejo; sam pa gre na pogovor z Očetom – v pomembnih trenutkih Jezus vedno stori tako. Nato vihar, prestrašenost … In Jezus pride po vodi v to stisko: »Bodite pogumni!«, jih bodri. Učenci iz zvestobe poslanstvu, torej Gospodu, saj so odšli na Jezusovo besedo, pridejo v težave … Peter je najprej pogumen in na povabilo stopi na vodo in hodi … ko zdvomi, se prične potapljati … Jezus takoj stegne roko v njegovo »stisko«. Bog vedno prihaja v naše stiske.
Podobno je tudi v teh dneh. Nobena situacija, ki jo doživljajo ljudje na prizadetih območjih, mu ni tuja in je v njej že zmagal. Gospod želi, tudi po vseh nas, vstopiti v stisko vsakega izmed njih in mu prinašati bližino, tolažbo, podporo, moč za nov korak ... Glavni cilj ni samo odpraviti stisko, čeprav tudi kolikor je le mogoče, ampak prepoznati v stiski navzočega in delujočega Boga. Prepoznati njegovo »roko«, ki jo steguje v vsako stisko, in se je oprijeti. V njej je prava pomoč in opora.
Ob tem sporočilu je mogoče razmišljati tudi ob aktualni razpravi o uzakonitvi evtanazije in samomora s pomočjo. Je to lahko res bližina, tolažba in podpora ljudem v smrtni stiski?! Ali pa samo sunek preko roba obupa! Tudi ljudem, ki bi zapadli v takšno stisko, Jezus želi ponuditi roko.
Skušnjava je lahko pomislek, da stisk in trpljenja ne bi smelo biti! A je Bog tudi to predvidel v določenih primerih. Tudi trpljenje je lahko pot s Kristusom, zato je tudi v njem navzoča tolažba. S Pavlom pa bo marsikdo po izkušnji takšne tolažbe lahko rekel: »Če nas kaj tolaži, je v vašo tolažbo.« (2 Kor 1,6) Ko sam odkrivam Kristusovo tolažbo v svojih stiskah, mi to pomaga, da lahko s tolažbo vstopim tudi v stisko drugega.
Bodimo hvaležni za podobne izkušnje v preteklosti, saj bi marsikdo lahko tudi kje obupal, pa ni, in zato lahko prinašama upanje in pomoč tistim, ki so v tem času najbolj stiskani.
(povzeto: fb - upokojeni nadškof Marjan Turnšek)
