Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel ob jezero. Pri njem so se zbrale velike množice, tako da je stopil v čoln in sedel, vsa množica pa je stala na obrežju.Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega. Kdor ima ušesa, naj posluša!«
Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovoril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se izpolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli,
gledali boste, gledali – a ne boste videli.Otopelo je namreč srce temu ljudstvu;
z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči,da ne bi z očmi videli,da ne bi z ušesi slišali,
da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil.
Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.«
»Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride hudič in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, nima pa v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stoternega, drugi šestdeseternega in spet drugi trideseternega.«
Ni dovolj zgolj poslušati...
Vsako nedeljo redno in vestno pogrejem cerkveno klop, če ne v domači, pa v kakšni drugi fari. Lepo se obnašam. Ne klepetam, ne vrtam po nosu, ne oziram se se naokrog...Poslušam: berilo, evangelij in tudi pridigo. Poslušam in slišim.
A ni dovolj. Ni dovolj le slišati.
Kajti slišim in poslušam marsikaj; od ptičjega špetja do šumenja po radiu.
Ni dovolj le poslušati. Kajti poslušam marsikaj: od ropotanja pomivalnega stroja do žene in otrok.
Potrebno je prisluhniti. Si vzeti k srcu. Potrebno je umevati: razumeti in dojeti...premišljevati in se besedi prepustiti...
Le tako bo kaj zraslo, le tako bo kaj obrodilo, le tako kaj spremenilo.
(povzeto: Magnifikat, julij 2023)
