Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti. Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«
Jezus ne vabi zmagovalcev. Tistih, ki vse znajo in zmorejo sami, oziroma mislijo, da vse znajo in zmorejo sami.
Jezus vabi "luzerje", take, kot sva jaz in ti. Ki se trudimo, mučimo, martramo. Ki nas vse boli in žuli, ker smo že tako utrujeni ali pa brez kondicije. A vztrajamo! Morda ne zgolj iz vere, bolj iz trme. A ne odnehamo. Kljub teži. Lastni teži in teži bremena.
Jezus vabi. Ne le, ker je njegov jarem prijeten in breme lahko - saj je jarem kljub vsemu jarem in breme, , še tako lahko, še vedno breme - ampak vabi, ker ve, da se do vstajenja pride le preko križa. In da križ ni modna verižica okrog vratu, ampak mora biti jarem in breme. Da križ mora biti težak, da prenese težo človeka in da človek mora biti toliko težaka, da prenese težo greha.
(povzeto: Magnifikat - julij 2023)
Comments