Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, imenovanega Matej, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci. Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«
Hecno je in kar ne doumemo: želimo si biti v Božji bližini, zato si prizadevamo biti popolni. To je seveda nemogoče. In zato trpimo in se mučimo, predvsem pa se skrivamo pred Jezusom. Čakamo, kdaj bomo čisti in popolni, vredni druženja z Njim, vmes pa se seveda pritožujemo, kako da Jezus najde čas za druženje z grešniki, nas pa pušča vnemar.
Priznati najprej sebi svojo grešnost, ki je ne moremo skriti ne pred seboj ne pred svetom in še najmanj pred Bogom, je prvi korak. S tem korakom se premaknemo v Božje vidno polje: kajti On ima oči in srce za grešnike. Popolnosti ne opazi, saj se ne gleda v ogledalo.
(povzeto: Magnifikat, junij 2023)
