1. postna nedelja

Tisti čas se je Jezus vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel. In ko so ti dnevi minili, je postal lačen. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je: Človek ne živi samo od kruha.«

Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in lahko jo dam, komur hočem. Če torej predme padeš in me moliš, bo vsa tvoja.« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!«

Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo, in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadéneš ob kamen.« Jezus mu je odgovóril: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!«

Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je za nekaj časa umaknil od njega.

Lk 4,1-13

Nič novega v puščavi vsakdana. Jezusove odgovore hudiču, ki ga skuša, z lahkoto pripovedujem na pamet, le da se od mene skušnjavec ob teh citatih nima navade umakniti...Kako to?

Dogaja se mi, da te zmagovalne poteze duhovnega boja res samo citiram, skoraj kot formule, ki bi morale delovati same po sebi, bližnjice za hitre rešitve. Živeti jih - to je nekaj drugega, saj bi zahtevalo vztrajno in iz ljubezni hoditi v smeri zaupanja Očetu.

Da je to puščobno, protestira moj skušnjavec. Puščobnost mu seveda ni všeč, puščava je namreč izbrala Svetega Duha. Zaradi tega dejstva hočem skoznjo, z Božjo pomočjo!

(povzeto Magnificak, marec 2025)