Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govóril: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!«
Mr 1,12-15
Na puščavo lahko gledam z nekoliko romantičnega vzornega kota: spletni brskalnik mi o njej naniza neverjetne fotografije in moja domišljija se sprehaja po oazi, kjer mi bo Gospod spregovoril na srce.
Na puščavo lahko gledam z grozo. Kdor je že ostal sam sredi nje, predobro ve, da je to skrajen kraj, prostorje brez olajšanja, brez zaščite, brez vode, vira življenja - in torej prej ali slej brez življenja.
Danes v puščavo sledim Jezusu, ki se tja pusti odvesti Svetemu Duhu. S tem dobi moja puščava nov pomen: predstavlja dejstvo, da se lahko svobodno odločim za ljubezen ali proti njej. In skušnjava kot glasnica temelja človeškega dostojanstva - svobodne volje.
(povzeto: Magnifikat februar 2024)
