Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil:
»Blagor ubogim v duhu,
kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
Blagor žalostnim,
kajti potolaženi bodo.
Blagor krotkim,
kajti deželo bodo podedovali.
Blagor lačnim in žejnim pravičnosti,
kajti nasičeni bodo.
Blagor usmiljenim,
kajti usmiljenje bodo dosegli.
Blagor čistim v srcu,
kajti Boga bodo gledali.
Blagor tistim, ki delajo za mir,
kajti imenovani bodo Božji sinovi.
Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani,
kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.«
"Veselite in radujte se, kajti veliko je vaše plačilo v nebesih!"
Če bi vas vprašal, kaj mislite, da je tisto, kar človek potrebuje, da pride v nebesa, bi mi poleg katekizemsko potrjene "milosti Božje" in evangeljsko izpričanega "Božjega usmiljenja", verjetno prav po veroučno začeli naštevati raznorazne lastnosti in dela, ki naj bi jih v Božje naročje namenjen človek imel. Svetost, brez dvoma. Pa pobožnost. Trdna vera. Poštenje. Dobrota. Usmiljenje. Ponižnost. Neprestana molitev in pogost obisk svete maše. Trpežno potrpljenje z vsemi in z vsem, z enako besedo: trpljenje. Ter seveda - ljubezen! In tako dalje in tako naprej.
Le redki bi med "nebeške potrebščine" uvrstili veselje.
A preletite z menoj še enkrat seznam potrebnih reči za nebesa...svetost, pobožnost, trdna vera, poštenje, dobrota, usmiljenje, ponižnost, potrpežljivost, molitev, maša in ljubezen, seveda, ki je največja, in povejte: je vse to kaj vredno, če ni veselja?