Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govoril, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili. In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega.
In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!«
Verjetno ste si že kdaj zaželeli, da bi bili zraven. Da bi živeli v času Jezusovega zemeljskega bivanja in bi na lastne oči lahko videli stvari, o katerih zdaj zgolj poslušate in berete. Sploh tole srečanje na gori je zaradi svoje spektakularnosti uelo mamljivo.
Pa vendar: "Vpričo njih se je spremenil."... Mar ne doživimo tega pri vsaki sveti maši. Pred našimi očmi in v naši navzočnosti se dar, ki smo ga prinesli, kruh in vino - sad zemlje in delo naših rok, spremeni v tistega, ki je nekdaj hodil po zemlji. Še več: v Vstalega in Poveličanega.