Zakladi in biseri

»Zdravje je naše največje bogastvo,« je ugotovitev, do katere pride prej ali slej vsak smrtnik. V različnih obdobjih življenja imamo različne prioritete, različne vrednote, različna »bogastva«: avto, hišo, vikend ... Pa njihova vrednost hitro pade in na njihovo mesto stopi spet kaj drugega. In tako vedno znova in znova, do trenutka, ko spoznaš, da si resnično bogastvo - zdravje - že imel, pa ti uhaja iz rok in odhaja, medtem ko se ti trudiš za manj pomembne stvari ...

Nekaj podobnega velja za vero v Boga oz. za naš odnos z Njim. Če vsaj malo živim v skladu z evangelijem, verjetno niti ne opazim ali se redko zavem, kakšen zaklad imam in kako veliko bogastvo je vez z Ljubečim. Morda se celo v duhu Psalma 73 kdaj zalotim pri misli, da se nevernim godi bolje kot vernim. A se na drugi strani večkrat sliši: »Blagor tebi, ker imaš vero,« v smislu: z vero je vse lažje, vse drugače, tudi ko propada vse drugo, celo zdravje in življenje.

Božja beseda nas vabi k preudarnemu vrednotenju. Za zgled postavlja novopečenega kralja Salomona, ki si na začetku svojega kraljevanja na Božje povabilo izprosi modrost. Ker ni prosil »dolgega življenja, ne bogastva in ne smrti svojih sovražnikov,« je bil obilno uslišan. Še danes je znana skoraj pregovorna Salomonova »modrost« - zaklad, ki si ga je izprosil, z njo pa dobil še vse drugo, potrebno za dobro kraljevanje.

Evangelij s prilikami o nebeškem kraljestvu zveni kot eno samo povabilo, da bi na dar vere in na Božje življenje v nas, začeto s sv. krstom, gledali kot na zaklad, skrit na njivi, za katero je vredno prodati vse in jo kupiti. Ali pa kot na biser, ki ga je za vsako ceno vredno pridobiti, kakor trgovec z biseri tvega vse, da kupi dragocen primerek. Če bo to za nas zaklad, bomo tudi s srcem »pri stvari«, saj je rečeno: »Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.« (Mt 6,21) In kakor znamo navadno skrbeti za varovanje in negovanje ter skrbno hranjenje dragocenosti, tudi vera kot taka potrebuje potrebno pozornost, saj »imamo ta zaklad v lončenih posodah« (2 Kor 4,7a) ...

Janko Rezar, župnik