Vinogradnikove škarje

»Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu.« Najpomembnejša trditev v teh besedah je, da smo z Jezusom združeni s tako globoko in življenjsko vezjo, kot je vez, ki povezuje mladiko in trto. Mladika je izrastek, del trte: med obema teče isti sok. Na tesnejšo povezanost niti ne bi mogli pomisliti. Na duhovnem področju je ta življenjski sok Božje življenje – Sveti Duh, ki nam je bil dan pri sv. krstu. To je tesnejša povezanost kot med materjo in otrokom, ki ga nosi pod srcem. Med materjo in otrokom se pretaka ista kri; dihanje in hranjenje prehaja na otroka. Vendar otrok ne umre, ko se loči od matere; da bi živel, mora v določenem trenutku celo zapustiti maternico in začeti živeti samostojno; umre, če ostane združen z materjo dlje, kot je normalno.

V našem primeru pa je nasprotno: mladika ne rodi sadu in umre, če se loči od trte, živi pa, če ostane povezana z njo. Jezus govori o usodi mladike. Pokaže dva primera. Prvi je negativen: mladika je suha, ne rodi sadov, zato jo odstranijo in zavržejo; drugi je pozitiven: mladika je živa in zelena, zato je obrezana. Že to nasprotje nam pove, da rez ni sovražno dejanje do mladike. Vinogradnik od nje še veliko pričakuje, ve da lahko daje sad, zaupa ji. Tudi mi smo bitja v »nastajanju«, zorimo, dozorevamo za večnost. Zorimo kot posamezniki in zorimo kot skupnost Jezusovih učencev, kot občestvo Cerkve.

So občestva oz. skupnosti, ki so morda nekoč veliko obetala in pričakovanja tudi uresničila. So pa tudi občestva, ki doživljajo utrujenost ali celo odpovedujejo ali pa so polna razdorov. Osušene mladike vinogradnik odreže. Preživijo samo tiste mladike, ki v Jezusu živijo, se gibljejo in so (prim. Apd 17,28).                                           

Janez Turinek, vikar