Velika sobota

Ko je minila sobota, so Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, in Salóma kupile dišav, da bi ga šle mazilit. Prvi dan tedna so šle h grobu navsezgodaj, ko je sonce vzšlo. Med seboj so govorile: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« Ko pa so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; in bil je zelo velik. Stopile so v grob in zagledale mladeniča, ki je sedèl na desni strani, ogrnjen z belim oblačilom, in so se zelo začudile. On pa jim je rekel: »Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili. Toda pojdite in povejte njegovim učencem in Petru: ›Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.‹«

Velika sobota nam v naglici od velikega petka do velike noči skoraj pobegne. Kaj naj si mislimo o tem nenavadnem in tihem dnevu, ko po tisočletjih že vemo, kaj se bo zgodilo jutri? Naj se osredotočimo na velikonočne praznike, do katerih nas loči le še nekaj ur? Bog podeljuje posebne milosti ves čas svetega tridnevja. Jezus ni takoj prešel iz smrti v vstajenje in preskočil osamljenosti in žalosti, ki ju smrt vnaša v naš svet. Velika sobota nas tako tolaži z razodetjem, da je Gospod sprejel celo boleči mraz in tišino smrti. Po stari navadi ta dan blagoslavljamo ogenj in velikonočna jedila.

Prav je, da se ustavimo tudi ob Jezusovem grobu v molitvi.

Na veliki petek je bil blagoslov groba z besedami:

Nebeški Oče, tvojega Sina so položili v grob.

Njegovi prijatelji so se žalostni in razočarani umaknili, sovražniki pa so slavili zmago. Nihče od njih ni slutil, da bo na velikonočno jutro z božjo močjo vstal od mrtvih.

Prosimo te, naj vsi verniki, ki bodo pri božjem grobu molili,začutijo tvojo bližino in ljubezen.