Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in óni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehítel in prvi prišel h grobu. Sklônil se je in videl povôje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih.
Jn 20,1-9
"Povej nam Marija, kaj si videla na poti!"
Pred nekaj dnevi sem se vrnila iz Jeruzalema. Tam sem lahko hodila po vrtu Getsemani, prečkala Cedronsko dolino. Pretresena sem trikratno petelinje petje na kraju Petrove zatajitve slišala na lastna ušesa. Nevede sem počivala ob stebru, h kateremu je bil Jezus priklenjen ob bičanju. Via dolorosa je bila kaotična kot takrat, ko je Mati tam zadnjič srečala Sina. Na Golgoti sem v večurni vrsti čakala na milost, da položim svojo roko v rano, ki jo je v skalo vsekal križ. Smela sem stati v votlini sv. Adama tik pod mestom križanja - piti pri viru studenca odrešenja.
"Grob Kristusa živega in slavo sem videla vstalega...Vstal je Kristus, upanje moje!"
(povzeto: Magnifikat, marec 2024)
Comentarios