V pričakovanju obljubljenega Svetega Duha

V dneh po Gospodovem vnebohodu se zdi, da se nahajamo nekje »vmes«. Sklenila se je doba Božjega Sina, ki se je z učlovečenjem »spustil« na zemljo in postal eden izmed nas. Po dopolnjenih letih razodevanja Očetove ljubezni do človeka je svoje poslanstvo sklenil s trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Na njem je Bog Oče pokazal svojo Božjo moč in ga obudil od mrtvih. Z vnebohodom se je to milostno obdobje sklenilo, Jezus se je poslovil.

A v Apostolskih delih beremo o nadaljevanju, ki je sledilo Jezusovemu slovesu od apostolov ob vnebohodu. Apostoli so se z Oljske gore, mesta vnebohoda, vrnili v Jeruzalem, v gornje prostore hiše, tiste, v katerih so prej prisostvovali zadnji večerji. Niso se zbrali na sedmini v spomin na Njega, ki je odšel, kakor bi hoteli reči: »Konec je, ni ga več med nami.« Zbrali so se v pričakovanju izpolnitve obljube, da bodo prejeli Svetega Duha, ki jih bo učil in spomnil vsega, kar jim je razodel Sin (prim. Jn 14,16.26). Njihovo pričakovanje je bilo vztrajno in polno zaupanja v uresničitev obljube. Niso čakali sami, vsak zase, ampak skupaj, v krogu, ki ga je osnoval Jezus Kristus. Še več: skupaj z Božjo Materjo, drugimi ženami in učenci. Kakor bi živeli v trdnem prepričanju, da je samo tako med njimi tisti, ki jim je rekel: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« (Mt 18,20)

To »vmesno« obdobje se ob binkoštih dopolni s prihodom Svetega Duha, ki je vez oz. most med Jezusovo dobo in našo dobo, dobo Cerkve. S Svetim Duhom je »to, kar je bilo vidno pri našem Odrešeniku, prešlo v zakramentalne obrede,« pravi sv. papež Leon Veliki. In po teh znamenjih Bog nadaljuje delo odrešenja povsod tam, kjer je skupnost, enodušno in vztrajno povezana v molitvi, v zaupanju v izpolnitev Božjih obljub in odprta delovanju obljubljenega Svetega Duha.

Janko Rezar, župnik