Usmiljenje je znamenje Božje ljubezni

Jezus v pogovoru z Nikodemom razkriva ljubeče Božje srce, ki ljubi grešnike. Njegov odgovor na našo nemoč in greh je bil, da v svoji veliki in svobodni Ljubezni pošlje svojega Sina na svet. Jezusov glavni motiv ni bil obsoditi človeka, ampak ga pripeljati v večno življenje in ga spraviti z Bogom Očetom. Bog izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je, ko smo bili še grešniki, poslal svojega Sina na svet, da nas je odrešil in ne obsodil.

Bistvo Božjega razodetja je zveličanje sveta. Izvor zveličanja pa je Božja ljubezen, ki se je navzven razodela v prihodu Božjega Sina na svet. Koliko je vreden človek v Božjih očeh, pove križ. Vreden je življenja Božjega Sina. V podaritvi Božjega Sina človeku se je razodela resnična Ljubezen. To je Ljubezen, ki ne misli nase, ampak se samo razdaja. Ljubi tako nepristransko, nesebično in popolno, da more celo sovražnike spreminjati v prijatelje.

Človeka ne rešuje naravno poštenje, temveč vera v Božjega Sina. Kdor veruje, ne bo sojen, kdor pa ne veruje je že sojen. Sodba se izvrši s človekovim odnosom do vere. Tako bo ob vesoljni sodbi vidna zunanja potrditev človekove odločitve za vero oziroma za nevero, ko bodo verni stopili na desno stran, neverni pa ne levo stran Odrešenika.

Jezus v nadaljevanju pogovora preide na dela, ki jih opravlja človek. Le ta razkrivajo človekov odnos do luči, ki je Jezus. Človek, čigar dela so hudobna, ne pride k luči. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči. Po judovskem prepričanju je Mojzesova postava razodevala resnico. Kdor torej spolnjuje Postavo, se ravna po resnici. Človek ne doseže Boga z razmišljanjem (filozofijo), temveč s pripravljenostjo prisluhniti in spolniti, kar Bog govori po Svetem Pismu. Kdor torej spolnjuje Božjo voljo, ki se kaže v Svetem Pismu, doseže Boga. Največja ovira za dosego Boga pa so hudobna dela. Ta zasenčujejo človekov duhovni pogled, da sovraži luč, zato niso utemeljeni ugovori zoper Boga v glavi, ampak v srcu. 

Roman Travar, duhovni pomočnik