»Velikega petka je bilo treba za veliko nedeljo. Smrti Boga samega je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu človeku veličastno vstajenje.« (Ivan Cankar)
Spoštovana sestra in brat! Nekaj skromnih misli v tem uvodniku je namenjenih kot toplo vabilo, da bi na veliki četrtek, veliki petek in veliko soboto skupaj z Jezusom podoživljali pot njegovega odrešenja. V velikem tednu, ki je pred nami, bomo spremljali Jezusa v njegovem trpljenju, smrti in vstajenju. Prizadevali si bomo, da Mu bomo blizu predvsem v naši udeležbi pri bogoslužju velikonočnega tridnevja. Vsako leto znova nas na veliki četrtek nagovarjajo Jezusova dejanja, ko On kot Bog v znak ponižnosti apostolom umije noge in nam vsem govori: »Glejte, zgled sem vam dal, da bi bili tudi vi pripravljeni služiti drug drugemu.« Potem nam je pri zadnji večerji podaril samega sebe v evharistiji in apostole posvetil v duhovnike. Živi Jezus - Bog v evharistiji, s katerim se srečujemo in hranimo za našo duhovno življenje. Kakšen zaklad in duhovno bogastvo imamo katoličani. Po zadnji večerji gre Jezus z apostoli na Oljsko goro, kjer ga primejo tempeljski stražarji in Ga odpeljejo, da noč preživi v ječi.
Na veliki petek živo občutimo tisto težko tišino, ko je Jezus s težkim križem na ramenih prehodil pot na Kalvarijo, kjer je pribit na križ dotrpel in umrl. Z našo prisotnostjo pri bogoslužju velikega petka hočemo biti Jezusu blizu in Mu s tem pokazati našo hvaležnost za Njegov neprecenljivi dar odrešenja. Tudi večji del velike sobote še doživljamo molk groba, v katerega so položili od trpljenja izmučeno Jezusovo telo. Na zunaj zgleda, da se je Jezusova drama končala in Jezusovi sovražniki so zadovoljni. Ko pa se velika sobota prevesi v prve nočne ure, se v temni cerkvi zasliši trikratni vzklik: »Kristusova luč!« in začne se veličastno in slovesno bogoslužje v čast od mrtvih vstalemu Jezusu Odrešeniku ob prižgani velikonočni sveči, ki je simbol Vstalega. Sledi pesem, v kateri med drug slišimo: »O kako čudovito nas v svojem usmiljenju ceniš. O, kako nedoumljiva je tvoja ljubezen, da rešiš sužnja (to je nas), si daroval Sina (Jezusa). To je noč, ki nocoj po vesoljnem svetu rešuje teme greha in hudobije sveta tiste, ki verujejo v Kristusa. Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha.«
To je vsebina in jedro velikonočnih kristjanov, ki svoje življenje črpamo iz moči Jezusovega odrešenja. On nam zagotavlja: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor bo vame veroval, bo imel večno življenje.« Kako lepo in polno je to naše življenje, ki je povezano z Njim, ki nas vsakega ljubi do konca. Tudi tisti najtežji trenutki bolečine, ki nas prej ali slej obiščejo, dobijo svojo polno vrednost za našo večnost, če jih povežemo z Jezusovim trpljenjem. Vemo, da je vsak trenutek v našem življenju, pa naj bo še tako temen in boleč, obsijan s svetlobo velikonočnega jutra, če imamo dovolj trdno zaupanje v Jezusa, ker ima pri njem vse svojo polno vrednost. Zato tudi mi, polni velikonočnega veselja prepevamo: »Jezus naš je vstal od smrti, razveseli se kristjan. Aleluja!«
Jože Škrinjar, dhp
Comments