Sveti križ

Praznik povišanja svetega križa so uvedli potem, ko je mati cesarja Konstantina, sv. Helena, leta 326 našla križ, na katerem je Jezus umrl. Kristjani so se zavedali, da so vse stvari, povezane s Kristusom, pomembne, posebno še križ. Ne samo zaradi spomina, ampak zaradi globokega pomena.

Ko so strupene kače v puščavi pikale Izraelce, da so umirali, so prosili Mojzesa, naj nekaj stori, da bodo rešeni. Mojzes je prosil Boga, ki mu je naročil, naj naredi bronasto kačo in jo obesi na drog. Kdor bo kačo pogledal, ne bo umrl. Zelo preprosto. Toda, so vsi ljudje pogledali na drog? Eni so dvomili: kaj ima ta drog s strupenim pikom? Nekateri pa so razumeli. Ne gre za kačo na drogu, gre za Božje naročilo in vero. Bog bo po veri rešil življenje, ker ne gre samo za strup, ampak tudi za zlo. In kdor je z vero pogledal na bronasto kačo, je bil rešen.

Jezus v pogovoru z Nikodemom uporabi to staro podobo za sebe. »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor vanj veruje, imel večno življenje.« Križ je za pogane nespamet, za Jude pohujšanje. Kaj more pomagati umrli človek na križu, se posmehujejo. Neumnost. Kakšen je ta Bog, ki je nemočen in pusti, da ga ljudje ubijejo. To je krivoversko. Kdor pa razume bistvo Jezusovega dejanja na križu, ve, da je to storil iz ljubezni do nas. S svojo krvjo, s trpljenjem na križu je odkupil grehe človeštva. Premagal je staro kačo. Človeka je osvobodil strupenih krempljev in mu odprl pot v večno življenje.

Zato je križ pot naše rešitve. Stari so rekli, da se hudič boji križa. Pred Kristusom, polnim svetosti, se zlo mora umakniti. Na križu se razodene Kristusova ljubezen. »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor veruje vanj, ampak imel večno življenje.« To je srčika naše vere in našega upanja. Zato glejmo križ, molimo ob njem, poljubimo ga. Iz križa pijemo Očetovo ljubezen.          

Silvo Šinkovec