Sveta Trojica - (Božje) življenje v nas

Na dan krsta duhovnik izgovarja besede: »Jaz te krstim: v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Sv. Trojica se nam razodeva kot Resnica. Ljudje največkrat zavrnejo preroka, ki si drzne govoriti o božji Resnici, zatem pa trpijo zaradi svoje slepote. Izvorna obljuba kače v raju, »bosta kakor bogova«, preslepi mnoge, da je mogoče brez Očeta in Sina in Svetega Duha spodobno živeti. Brez občestva s Sveto Trojico, brez Boga torej, se človek iz romarja proti večni domovini spremeni v turista, ki blodi proti bridkemu koncu. Razvodenela duhovnost časa mnoge kristjane napravi za »politično korektne«, kar pomeni, da se strinjajo z vsem, kar nam svet ponuja. Pojavi se dekadentno krščanstvo »sezonskih« vernikov; po njih se širi vsesplošno verovanje, da sicer Bog obstaja, vendar od nas nič ne pričakuje, želi si le to, da smo prijazni in srečni. Tako imenovani deizem pa ni krščanstvo, v katerega smo bili krščeni. Zato je malo sodobnih kristjanov pripravljenih trpeti za vero, saj hedonistična družba, ki se je izoblikovala tudi pri njih, v prvi vrsti zanika smoter trpljenja; ideja, da bi doživeli bolečino za dosego Resnice, pa se nam danes zdi naravnost smešna. Zato med »sezonskimi« kristjani srečate takšne, ki mirno zagovarjajo splav in evtanazijo. Četudi se resnica sprevrača v laž, svoboda v suženjstvo in zdrava pamet postaja herezija, svet potrebuje kristjane s hrbtenico, ki bodo do konca sveta vsak dan živeli v živem občestvu s Sveto Trojico, torej takšnih, ki si bodo upali brezkompromisno, tudi za ceno življenja, po krstni milosti na glas povedati, kaj je prav in kaj narobe.

Janez Turinek, župnijski vikar