Preteklo soboto se je zahvalne svete maše za zakonce jubilante udeležilo 18 parov z obletnicami od 10 do kar 60 let zakonskega življenja. Nekaj utrinkov praznovanja je zajetih v njihovih mislih, pripravljenih za sodelovanje pri pri sveti maši.
V Svetem pismu lahko večkrat zasledimo, kaj pomeni, ko nekdo reče: »Da!« in stopi na neznano pot. Za to privolitev je potrebno ogromno poguma in zaupanja. Vidimo lahko tudi, kako velikih in neslutenih razsežnosti postane ta odločitev. Danes smo se zbrali iz hvaležnosti do vaših privolitev, spoštovani zakonci jubilanti.
Kot vnuk starih staršev, ki slavita 60 let skupne poti, sem hvaležen za to priložnost na svetu; za priložnost, da se lahko smejem, jočem, da lahko ljubim ... Da lahko živim. In vsega tega ne bi bilo, če babi in dedi takrat ne bi rekla »Da!« Bogu in drug drugemu.
Naj bo tako ta sveta maša hvalnica življenju in Božji ljubezni do nas. (Maks Novak)
Oče naš je prva in najlepša molitev, ki jo lahko molimo kot zakonci, družina ali skupnost. Danes se v tej molitvi spomnimo začetka naše zaveze, ko smo kot zakonci medse sprejeli Jezusa, da nas varuje in blagoslavlja. (Andreja Brunšek)
Dragi jubilanti, prej ali slej smo vsi spoznali, da je za mir v hiši potrebno začenjati vedno znova. Vedno znova iskati skupne rešitve, se vedno znova prilagajati, vedno znova odpuščati. Le tako je mogoče živeti skupaj v miru. Ko so mater Terezijo vprašali: »Kaj lahko naredim za mir v svetu?« je odgovorila: »Pojdi domov in ljubi svojo družino.« Preden odidemo, naj nas okrepi in poveže Kristusov mir, ki je močnejši od vsakega zla in vsega orožja. In mir v naših domovih naj bo seme miru v svetu. (Julijana Lesnik)
Ena od večnih modrosti Malega Princa pravi: »Življenje nas je naučilo, da bistvo ljubezni ni v tem, da se dva gledata, temveč, da skupaj zreta v isto smer.« Zakonci ne samo zremo v isto smer, ampak tudi hodimo skupaj v isto smer. Tako dan za dnem živimo vsak svojo malo sinodo.
Hvala Gospod, da nas s svojo ljubečo nevidno roko vodiš po naših poteh, ki si jih združil pred 5, 10 … 30 … 50 in več leti, ko smo si pred oltarjem obljubili večno zvestobo. Hvala za vse lepe trenutke, za razumevanje, za nasmehe, dobro voljo, za uspehe in tudi neuspehe, hvala za naše družine … A naše poti niso vedno ravne in gladke, včasih tudi malo zaidemo, premaga nas utrujenost ali pa ne zmoremo več, ker je breme vsakdanjika preprosto pretežko … Takrat … takrat si ti, Gospod, naša opora, naša Luč, ki razsvetli še tako trdo temo. Hvala, da si naš sopotnik, hvala, da nam oskrbiš vse rane. Takšno je življenje, sestavljeno iz sončnih in manj sončnih – mračnih dni. Ampak saj smo si zvestobo vendar obljubili v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju! Hvala vsem, ki ste nam, jubilantom, polepšali dan; z velikim veseljem se ga bomo še dolgo spominjali.
Če sem začela s preprosto mislijo, naj zaključim še z eno, ki jo je zapisal starozavezni Sirah: »Tri reči so mi pri srcu, ki so lepe pred Gospodom in pred ljudmi: bratska sloga, ljubezen do bližnjega, pa mož in žena, ki se razumeta.« (Sir 25,1) Tako preprosto povedano, pa tako zahtevno prevesti v življenje! A z Božjo pomočjo bomo zmogli. (Sonja Arlič)
Comentarios