Pričeval naj bi o Luči

Janez Krstnik ni bil kar tako. Spoznali smo ga v puščavi, ko je vabil k spreobrnjenju in krščeval v znamenje odpuščanja grehov ter napovedoval Jezusov prihod. Opisan je bil kot skromen in ponižen glede zunanjosti, a goreč v oznanjevanju. Očitno je pritegnil toliko pozornosti, da so se zganili predstavniki vernega ljudstva ter poslali duhovnike in levite poizvedovat, kdo v resnici Janez je.

Ko ga pridejo iz Jeruzalema vprašat, kdo pravzaprav je, jasno in glasno prizna: »Nisem Mesija!« Na višku svoje slave, ko vse hiti k njemu, bi lahko zapadel skušnjavi in se imel za Mesijo … A je vedel, da je samo »človek, ki ga je Bog poslal«, da je pripravljal Bogu pot v človeška srca. Evangelist Janez ga predstavi kot tistega, ki ga je Bog poslal, da bi pričeval o Luči in bi po njem vsi sprejeli vero. Sam o sebi pravi, da je glas vpijočega v puščavi (ne Beseda). Je samo sredstvo, pričevalec Luči (in ne Luč sama).

Vsak od nas je »človek, ki ga je Bog poslal«. Po svetem krstu smo prejeli posebno nalogo, poslanstvo, da svetu prinašamo Kristusa, da smo znamenje njegove ljubezni. Po krstu in birmi tudi za nas veljajo besede preroka Izaija: »Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim …« (Iz 61,1)

Vsake toliko časa - tudi v tem adventu - je dobro preveriti, kako živim kot otrok luči in kakšen odsev Luči  sem v svojem okolju. Ko se bomo pripravljali na adventno spoved, se bomo v duhu približali Janezu Krstniku onkraj Jordana. Pot k njemu, na drugo stran, vodi preko Jordana, preko vode, ki očiščuje, preko krsta pokore. Preko tega očiščenja bomo lahko na drugi strani prepoznali Njega, čigar prepričljiv odsev naj bi bili in ki ga Janez Krstnik kasneje predstavi kot Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.

Bodimo prinašalci in pričevalci Luči ter njeni svetli odsevniki.

 Janko Rezar, župnik